Pred časom smo v Astronavtsko-raketarskem klubu V. M. Komarov iskal način, kako bi lahko eksperimentalne amaterske rakete, ki dosežejo višino nekaj kilometrov, učinkovito spremljali med letom oziroma jim sledili tako, da bi jih bilo mogoče najti, tudi če pristanejo zelo daleč od kraja izstrelitve. Tako sledenje omogoča vrsta različnih sistemov, med drugim tudi radioamaterjem dobro znani APRS (Automatic Packet Reporting System). APRS je v grobem sistem, ki ga sestavljajo moduli GPS (trackerji) in sprejemna postaja. Tracker je sestavljen iz sprejemnika GPS, TNC-ja (Terminal Node Controller) in radijskega oddajnika. Deluje tako, da sprejemnik GPS s pomočjo signalov, ki jih sprejme s satelitov, ki krožijo v orbiti, izračuna položaj, TNC te podatke zakodira, radijski oddajnik pa jih pošlje. Sprejemna postaja deluje v obratni smeri. Radijski sprejemnik podatke sprejme, TNC jih dekodira in te podatke lahko nato prikažemo na navigatorju GPS ali prenosnem računalniku. Prednost APRS-ja je v tem, da so komponente lahko dostopne in razmeroma poceni. Edina slabost je morda v tem, da si morate za uporabo radijske postaje, ki oddaja na radioamaterskih frekvencah, pridobiti dovoljenje. Veliko radioamaterskih klubov organizira tečaje za pridobitev licence, nekajkrat letno pa je izpite mogoče opraviti tudi na sedežu Zveze radioamaterjev Slovenije. Prednost APRS-ja je tudi v tem, da je v Evropi za ta namen predvidena frekvenca 144.800 MHz, na kateri je tudi mreža digipiterjev, ki so povezani z internetom. Tako lahko na spletni strani www.aprs.fi spremljamo, kje se nahaja tracker z določenim klicnim znakom.
Preden smo tak modul GPS uporabili na raketi, smo ga hoteli najprej ustrezno preizkusiti. Odločili smo se, da bo v ta namen najprimernejši polet z meteorološkim balonom. Na ta način bi lahko preizkusil vse elemente tega sistema ter tudi pridobili izkušnje pri sledenju in delu z vso opremo.
Meteorološki baloni so običajno izdelani iz naravnega lateksa. Ko se s plinom napolnjeni balon dviguje, se zunanji zračni tlak zmanjšuje, zato se balon napihuje. Ko doseže kritično velikost, lateksova ovojnica poči in se razleti na majhne kose. Pod balonom je na vrvici privezano padalo in pod njim tovorni odsek. Ko balon poči, se padalo odpre. Na kakšno višino poleti balon, je odvisno od tega, koliko je bil balon napolnjen na začetku. Manj plina uporabimo, pozneje bo balon počil in višje bo poletel. Seveda je treba po drugi strani biti pozoren na zadosten vzgon. Če je balon premalo napolnjen in je vzgon premajhen, je hitrost dviganja zelo majhna in polet lahko traja nekaj ur, kar pomeni, da se baterije lahko v tem času spraznijo, pa tudi odleti lahko zelo daleč. Posledično nastane težava z vidika sledenja, še posebno v Sloveniji, kjer so gorovja, morje in drugi težavni tereni zelo blizu. Priporočljiva hitrost vzpenjanja je okrog 300 metrov na minuto. Med testnimi poleti je stratosferski balon dosegel višino leta prek 20 km.