Življenje in tehnika 1/14

ROJSTVO TORPEDA

Tomaž Lazar

Kmalu bo minilo 150 let, odkar je v valove Jadranskega morja zarezal prvi pravi torpedo na svetu. Takrat bi se težko domislili bolj revolucionarnega orožja in njegov koncept še danes zveni presenetljivo sodobno -- podvodni izstrelek z lastnim pogonom in močnim eksplozivnim polnjenjem, ki lahko neopazno potopi še tako dobro oklepljeno ladjo.
Skoraj vsakemu pomembnemu izumu je usojeno, da mora od prvega prebliska do uspešne realizacije prehoditi zahtevno pot. To prav gotovo velja tudi za torpedo, v svojem času izjemni tehnološki dosežek, ki je bil nekakšen vodni predhodnik manevrirnih raket in brezpilotnih letal. Njegova zgodba pa je zanimiva še zaradi nečesa drugega: to inovativno zasnovano orožje je nastalo prav blizu slovenske meje -- točneje na Reki, ki je sredi 19. stoletja postajala eno izmed najbolj živahnih vojaškotehnoloških središč habsburške monarhije.

AVTOMATI, KI NOČEJO ODPOVEDATI

Jošt Razinger

Od prvega Sputnika iz leta 1957 do danes se je v vesolju zvrstilo veliko avtomatskih naprav, ki snemajo, zaznavajo in merijo sevanje različnih valovnih dolžin, prenašajo podatke ali pa se vozijo po površju nebesnih teles in jih raziskujejo. Na Zemljo pa še vedno prihajajo tudi signali številnih sond, satelitov ali roverjev, ki so jim ob izstrelitvi pripisovali le nekaj mesecev ali let delovanja. Vztrajnost, ki se pri nekaterih izmed njih, kot so npr. Pioneer 6, Opportunity, Lunohod, Prospero in Voyager 1, meri že v desetletjih, preseneča tudi njihove načrtovalce, ki se v takih primerih znajdejo pred težkim vprašanjem, ali naj jih preprosto izklopijo. Čeprav gre zgolj za stroje, je takšna 'vesoljska evtanazija' za znanstvenike lahko zelo težka odločitev.

BOMO SPALI MANJ?

Gorazd Vezovnik

Nekateri ljudje bi dali vse za nekaj dodatnih dejavnih ur na dan. Bi jim to lahko omogočili novi pristopi, kot sta tehnika transkranialne neposredne stimulacije s tokom in transkranialna magnetna stimulacija? Celo tisti med nami, ki radi spijo, priznajo, da si včasih želijo, da ne bi potrebovali toliko spanja.
Vse boljše razumevanja dogajanj med različnim stopnjami spanja povečuje možnosti za bolj usmerjene pristope k povečevanju števila ur budnosti. Idealno potrebujemo okoli osem ur spanja, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi enake koristi za človeka zagotovili z le šestimi urami spanja. V ta namen so začeli proučevati, kako bi lahko izločili tista krajša obdobja spanja, za katera se zdi, da so manj pomembna za regeneracijo organizma, in spanje omejili le na kritične dele.