PONOVEN ZAGON NEMŠKIH JEDRSKIH ELEKTRARN
Je zagon predčasno ugasnjenih nemških jedrskih reaktorjev sploh mogoč? Kakšni koraki bi bili potrebni in koliko bi to stalo? To je ugotavljalo neodvisno svetovalno podjetje Radiant energy group s sedežem v Chicagu v ZDA. V poročilu so avtorji natančno analizirali možnosti ponovnega delovanja različnih reaktorjev.
Nemčija je bila v preteklosti v samem svetovnem vrhu po številu jedrskih elektrarn, bila pa je tudi vodilni ponudnik reaktorjev in jedrskih storitev. Desetletja javnega nasprotovanja so ustavila širjenje jedrske energije, nesreča v jedrski elektrarni Fukušima Daiči marca 2011 na Japonskem pa je spodbudila postopno ustavitev vseh nemških jedrskih elektrarn. Potres 9. stopnje in orjaški cunami na Daljnem vzhodu sta Nemce dovolj vznemirila, da so raje kot takojšnje zaprtje premogovnih elektrarn zahtevali zaprtje jedrskih.
Številni strokovnjaki so takrat opozarjali, da gre za zgrešeno politiko, saj vetrna in sončna energija nista zmožni neprekinjeno pokrivati potreb po električni energiji (ŽIT 2025/6, str. 20). Neizogibno je bilo, da bodo primanjkljaj energije iz ugaslih jedrskih elektrarn morali nadomestiti tudi s termoelektrarnami na plin, biomaso in premog.
Obdobje od 2011 do 2022 so tako poleg velikih vlaganj v sončno in vetrno energijo zaznamovale tudi obsežne naložbe v fosilne energente. Dokončali so dva dodatna plinovoda iz Ruske federacije, zagnali nove termoelektrarne na premog (Neurath F in G, Datteln 4), razširili dnevne kope premoga in tako zaradi vse večjih potreb postali šesta največja uvoznica tega energetskega vira na svetu.
Petnajstega aprila 2023 so v Nemčiji ugasnili še svoj zadnji jedrski reaktor za proizvodnjo elektrike. Od takrat so cene energije višje od ravni pred energetsko krizo …
VLOGA MIKROORGANIZMOV V BIOREMEDIACIJI
Bioremediacija je biotehnološka metoda za varovanje in sanacijo okolja, pri kateri določene bakterije, glive in rastline razgrajujejo škodljive snovi. Ob že uveljavljenih kemijskih in fizikalnih metodah postaja ta način zmanjševanja in odstranjevanja onesnaževal vse pomembnejši.
Zrak, tla in voda so vse bolj onesnaženi. Svetovno povprečje odpadkov posameznih gospodinjstev in širše skupnosti znaša dnevno 0,74 kg trdne snovi na osebo, letno pa se jih tako nabere za več kot dve milijardi ton. Od tega jih več kot dve tretjini konča na odlagališčih. Razen komunalnih odpadkov svoje prispeva tudi industrijska proizvodnja, urbanizacija in netrajnostno vedenje, zaradi katerih se v okolju kopičijo fosfati in nitrati, halogenirani ogljikovodiki (spojine, v katerih vodik nadomestijo halogeni elementi), fenoli in težke kovine. Izstopajo metalurgija, rudarstvo ter proizvodnji baterij in barvil, pri čemer se letno sprosti več kot 10 milijonov ton strupenih odpadkov, od tega več kot dva milijona rakotvornih. V okolju najdemo tudi hormonske motilce, ki vplivajo na razmnoževanje in razvoj živalskih vrst. Zato so trajnostne usmeritve ter stroškovno učinkovite sanacijske strategije bistvene za manjše onesnaževanje okolja in ponovno vzpostavljanje življenjskih združb.
Bioremediacija se je pojavila že s prvimi naselbinami, saj so odpadki praljudi razpadali skupaj z drugimi naravnimi odpadki. Z razvojem čistilnih naprav konec 19. stoletja so pričeli z namensko obdelavo odpadnih voda, kompostiranjem; obdelava industrijskih ostankov ter mulja pa poteka že več desetletij.
Za začetnika sodobne bioremediacije velja naftni inženir George M. Robinson, ki je pred približno šestimi desetletji v Kaliforniji s poskusi z različnimi mikrobi dokazal, da nekateri teh mikroorganizmov učinkovito razgrajujejo …
POTOPLJENO MESTO Z VEČ KOT 12.000-LETNO ZGODOVINO
Starodavno mesto Hasankeyf na obali Tigrisa v provinci Batman, nedaleč od meje s Sirijo in še nekoliko nižje z Irakom, je Turčija leta 1981 razglasila za naravno ohranitveno območje. A kot v posmeh tej potezi je velikansko akumulacijsko jezero hidroelektrarne Ilisu leta 2019 za vedno poplavilo obširna še neraziskana arheološka najdišča neprecenljive vrednosti, saj gre za dediščino kar devetih civilizacij.
»Poskusite si predstavljati strmo pečino, ki se dviga iz vode. Na vrhu jo krasijo ostanki veličastnih zgradb, njene stene pa so preluknjane s starodavnimi jamskimi bivališči, ki so še vedno naseljena. Na koncu pečine stoji porušena mošeja z minaretom, od nje pa je nekdaj na nasprotni breg vodil srednjeveški most, od katerega sta ostala dva mogočna opornika.« Tako je nemški pustolovec dr. S. Guyer opisal svoj prvi vtis o Hasankeyfu, ko je v zgodnjih 20. letih prejšnjega stoletja po Tigrisu – drugi najdaljši reki v Turčiji – mimo njega plul proti Iraku. Če bi se danes mogel vrniti, bi bil globoko razočaran, saj bi lahko videl le še nekaj ruševin na vrhu pečine in skrajno grde skalnato-betonske oporne škarpe ob njenem vznožju, nekdanjo prostrano dolino ob reki pa zdaj zapira 1820 m dolgi in 135 m visoki jez četrte najzmogljivejše turške elektrarne Ilisu z instalirano močjo 1200 MW in letno proizvodnjo 3800 GWh, ki je del Projekta jugovzhodne Anatolije (GAP).
Številni arheologi menijo, da je Hasankeyf eno najstarejših stalno naseljenih naselij na svetu, saj obstajajo trdni dokazi, da so ljudje na tem območju živeli že v neolitskem obdobju, pri čemer so za svoja zavetišča izkoriščali naravne jame in skalne stene. Do 14. stoletja pr. n. š. je ...
