Življenje in tehnika 7-8/22

letnik LXXIII, julij/avgust 2022

MOST NA PELJEŠAC TIK PRED ODPRTJEM!

Konec julija bodo na Hrvaškem po natančno štirih letih gradnje slovesno odprli 2404 m dolgi most med Komarno na severnem kopnem in polotokom Pelješcem. Po tehnološki plati se uvršča med najzahtevnejše mostove na svetu ter obenem med pet največjih in najprivlačnejših evropskih mostov, zgrajenih na začetku 21. stoletja; ponaša se tudi z nazivom najdaljšega avtocestnega mostu na Balkanu. Vrednost projekta, ki poleg mostu samega obsega še številne druge objekte na dovoznih cestah, je ocenjena na 550 milijonov evrov; od tega bo 85 % sredstev zagotovila Evropska unija.

Uradno ime elegantnega lepotca nad Malostonskim zalivom je kar Pelješac ali pogovorno Pelješki most – čeprav je nekaj časa kazalo, da se bo imenoval po znamenitem hrvaškem učenjaku in izumitelju Faustu Vrančiću (1551–1617). Med predlogi za njegovo poimenovanje so bili tudi Marko Polo, Ruđer Bošković, Oliver Dragojević, Nikola Tesla in še nekateri.

O smiselnosti oziroma potrebnosti gradnje mostu čez Malostonski zaliv se je uradno začelo govoriti že leta 1997. Tri leta pozneje so bili izdelani prvi gradbeni načrti in konec leta 2005 se je uradno začela gradnja 2404 m dolgega mostu. Obešen naj bi bil na dva 170 m visoka pilona (nosilna stolpa), razmaknjena 568 m, tako da bi bila pod njim omogočena t. i. svetla plovna pot v profilu ...

 

PETINTRIDESET LET KASNEJE

Spomnim se leta 1987, ko so vrtljivi diski v računalnikih premogli 10 Mb se mi je zdel čas, ko bomo lahko vse svetovne filme shranili na nemehanski pomnilnik brez zunanjega napajanja in v velikosti škatlice cigaret, še zelo oddaljen.

Ta dan je končno prišel. 1000 SD kartic s po 256 GB spomina zasede približno toliko prostora kot škatlica cigaret in bi jih bilo mogoče danes kupiti za 20.000 €. Če za en film potrebujemo 700 Mb, to v celoti zadostuje za preko 360.000 naslovov. Upam si trditi, da gledljivi filmi z vsega sveta od bratov Lumiere naprej dosegajo približno takšno količino.

Spomnim se tudi, da je cena osebnega računalnika s procesorjem 80286 s 640 kb delovnega pomnilnika in z 10 Mb trdim diskom presegla ceno 10 tisoč nemških mark, kar je takrat predstavljalo približno 30 povprečnih plač.

Zakaj vse to naštevam? Zato, da bi bolj nazorno pokazal, kaj pomenijo preroške besede, ki jih je leta 1965 izrekel Gordon Moore. Napovedal je, da se bo količina sklopov enega integriranega vezja vsako leto podvojila. Njegova napoved še vedno drži. Zgornji teoretični meji, ki je pogojena s fizikalnimi zakonitostmi, se bomo ob sedanji stopnji napredka približali ...

 

ŽIVALIM PRIROJENO GRADBENIŠTVO

Samoobčudovanje postaja vse bolj prevladujoče med posamezniki in v družbi. Na gradbenih področjih smo ponosni na najdaljše predore, celo podvodne. Velemesta tekmujejo s kilometrskimi nebotičniki, na neskončno oddaljene točke vesolja pošiljamo naprave, ki tam dejansko delujejo. Uspehi sicer niso od včeraj. Izstopajoča človekova zgradba, znameniti kitajski zid, je namreč vidna z Lune.

Morda pa ta gradbeniška samozagledanost ni tako vseobsegajoča, kot se zdi. Kitajski zid je z vsemi svojimi delci in izrastki res dolg čez 20.000 km. A je kot zgradba z bližnjo okolico širok največ nekaj deset metrov, zato se ne more primerjati z Velikim koralnim grebenom s skupno površino skoraj 350.000 km2. Barvit mozaik plitvin in skoraj 1000 otokov ob severovzhodni obali Avstralije velja za največjo zgradbo, kar jih je na zemlji zgradilo in jo še gradi živo bitje. Da, koralni greben kot svoje bivališče in skrivališče gradijo kolonije drobnih ožigalkarjev iz skupine koralnjakov. Natančneje, za slovite in v zadnjem času zelo ogrožene koralne grebene v tropskih morjih so pretežno odgovorni polipi kamnitih koralnjakov. Če naše znanje natančnosti razširimo še na prazgodovino, so največje živalske zgradbe pravzaprav vsake apnenčaste gore, tudi naše Alpe, vendar so te že tako preoblikovane, da bi jih morda bolj ustrezno uvrstili med živalske ruševine.

Koralni grebeni niso edini gradbeni presežek ...


SMODNIK PROTI OKLEPU

Zgodovina človeštva je pravzaprav zgodba o ustvarjalnosti. V več kot 300.000 letih, odkar je homo sapiens začel osvajati obličje našega planeta, so številne odločilne mejnike njegove poti zakoličile tehnične iznajdbe. Na seznamu najodmevnejših so se znašli kolo, kompas, tiskarski stroj, motor z notranjim zgorevanjem, penicilin. Po odkritju prvih vsestransko uporabnih kovin – bakra, brona, železa – danes poimenujemo celo zgodovinska obdobja. Informacijske dobe si ne bi zmogli predstavljati brez telefona, radia ali osebnega računalnika, a tudi slednjih ne bi bilo brez elektrike in polprevodnikov.

Kateri od teh izumov si zasluži umestitev na prestižno lestvico ʻnajpomembnejših’, je seveda stvar razprave. A zgodovinarji, ki so se resneje spoprijeli s tem vprašanjem, so v glavnem soglasni, da v vrh prelomnih iznajdb sodi vsaj ena, brez katere bi bili vojni spopadi videti zelo drugačni – smodnik oz. [T1] natančneje ognjeno orožje, ki silo smodniških plinov izkorišča za potisk izstrelka.

Med največjimi izumiteljskimi dosežki jih je presenetljivo velik delež nastal na področju oborožitvene tehnologije. Le malokaj človeško domišljijo močneje spodbuja kot iskanje vse učinkovitejših sredstev, s katerimi se je mogoče fizično ubraniti pred sovražnikom ali si izboriti nadvlado nad tekmeci. Taki vzgibi ustvarjalne žilice niso podžigali le v preteklih, morda manj razsvetljenih časih. Tudi v modernem svetu naložbam v vojaško industrijo dolgujemo množico na videz samoumevnih, vsakdanje uporabnih izumov.

Veliki preboji na področju orožarske tehnike so navadno plod dolgotrajnega dela in ne naključja. V tem pogledu bi lahko odkritje smodnika uvrstili med izrazito ironične trenutke zgodovine. Stvaritev, ki je sprožila verjetno najkorenitejšo preobrazbo vojskovanja doslej, je nastala s povsem nasprotnim namenom. Njeni snovalci si namreč niso prizadevali razviti smrtonosnega orožja, pač pa napoj večnega življenja. Temu cilju smodnik ni dorasel. Njegovo pravo čarovnijo so odkrili šele poznejši rodovi, ko so spoznali, da je eksplozivno zmes mogoče veliko uspešneje uporabiti na bojnem polju.

Ognjeno orožje je najprej dozorelo na Daljnem vzhodu, a je kmalu prodrlo na zahod. Začetek njegovega zmagovitega pohoda na stari celini sega v čas pred natanko 700 leti. Prav v tretjem desetletju 14. stol. se namreč začenjajo v pisnih virih pojavljati vse pogostejše omembe nove vojaške tehnologije, ki se je že na samem začetku dotaknila tudi slovenskega prostora. Posledice uvajanja smodnika je bilo občutiti po vsem svetu, toda nikjer drugje niso sprožile tako epohalnega preloma kot v Evropi. Tod so primitivne ʻognjene cevi’ do začetka 16. stol. prerasle v orodje globalne prevlade, ki je zahodnim silam omogočilo izgradnjo kolonialnih imperijev.

Tehnične zmogljivosti topništva in ročnega strelnega orožja niso napredovale premočrtno, saj so obdobjem skokovitih izboljšav pogosto sledili daljši zastoji. Marsikdaj je smodnik trčil ob trdoživ odpor staromodnejših tekmecev, ki je razgalil njegove omejitve. Toda do konca 17. stol. mu je vendarle uspelo povsem preoblikovati srž evropskih armad. Njihove vrste so odtlej skoraj v celoti sestavljali možje, opremljeni z ognjenim orožjem.

Z zmagoslavjem smodnika je izkušnja vojskovanja postala brezimnejša. Za osebno dokazovanje v spopadu mož na moža je začelo primanjkovati prostora, saj so smrt odtlej prinašali od daleč namerjeni nevidni izstrelki. Z ʻvražjim izumom’ se ni spremenilo le vojskovanje, temveč pravzaprav celotna družba. To je sodobnike navdajalo z mešanimi občutki – skoraj otroškim navdušenjem nad močjo novega orožja in hkrati obžalovanjem ob zatonu viteških vrlin.

Vendarle je ta preobrazba potekala zelo drugače, kot si navadno predstavljamo danes. Kar je s sodobnega stališča videti kot bliskovit tehnološki preskok, je bilo v iztekajočem se srednjem veku vse prej kot jasna zgodba o uspehu. Prihod smodnika kar nekaj časa ni bistveno spremenil podobe evropskih bojišč, kaj šele, da bi oklepljene viteze in kamnite gradove na mah odpihnil na smetišče zgodovine. Vsaj petdeset let je ognjeno orožje životarilo v vlogi zanimive, a ne posebej pripravne novotarije. Šele proti koncu 14. stol. se je uveljavilo v obleganjih, generacijo ali dve pozneje tudi na bojnem polju. A miniti je moralo še celih sto let, preden so se zahodne armade resnično izmojstrile v njegovi uporabi, in še enkrat toliko, preden je dokončno zasenčilo …

SVET ZNANOSTI IN TEHNIKE
Vital Sever

OBLETNICE 
Peter Zidar
60 let vesoljskega središča na rtu Canaveral

OBLETNICE 
Peter Zidar
45 let od izstrelitve sonde voyager 2

MOST NA PELJEŠAC
Matej Pavlič

ŽIVALIM PRIROJENO GRADBENIŠTVO
Jurij Dobravec

PETINTRIDESET LET KASNEJE
Robert Možina

VELIKI KAMNITI MOSTOVI BOHINJSKE PROGE (2. del)
Juta Debeljak

OTVORITEV JUŽNE ŽELEZNICE PRED 165 LETI
Anita Žmahar

NENAVADNI GIBSON L5S
Primož Škerl

STOLETJE KNAFELČEVE MARKACIJE
Neli Štular

ZNANSTVENA FANTASTIKA
Beg iz raja – Andrej Godeša

SPLETARNA
Aram Karalič

Leto izida2022
Št. strani80
VezavaMehka vezava
TiskBarvne strani
Širina16,00 cm
Višina23,00 cm

Sorodne knjige

Stopite v stik

TZS
Lepi pot 6
1000 Ljubljana
080 17 90
info@tzs.si
Delovni čas knjigarne:
pon–pet: 8.00–11.00 in 12.00–15.00 Vikendi in prazniki zaprto

Uradni podatki

TZS d. d., Ljubljana
Lepi pot 6
1000 Ljubljana
Slovenija
ID za DDV: SI39201457
IBAN: SI56 0700 0000 0641 745 (GB d. d., Kranj)

Sledite nam

Certifikat digitalnosti

Tehniška založba Slovenije

Srebrni

Cert ID: 0008/00008

DominoCert Certifikat digitalne odličnosti
TZS d. d., Ljubljana
Matična številka: 5048745000