POL-PISMENI
… kar smo v digitalnem svetu pogosteje, kot si mislimo
Pred vami je pet zgodb, v katerih nastopajo liki, nastali na podlagi resničnih zgodb. Imena in okoliščine so spremenjene, a bistva spodrsljajev ostajajo enaka. Zgodbe so nastale in še nastajajo pod skupnim naslovom Pol-pismeni pod okriljem Računalniškega muzeja. Lahko jih jemljemo kot zbirko življenjskih drobcev posameznikov iz iste skupnosti. Vsi živijo v istem bloku, soseski, zaselku.
Projekt Pol-pismeni v kratkih skečih in zgodbah prikazuje različne tegobe, ki jih v družbi sproža slaba digitalna in spletna pismenost prebivalcev. Preko humornih epizod iz življenj različnih predstavnikov naše družbe – od starih do mladih, od tehnološko optimističnih do skeptičnih, mestnih in podeželskih, tistih, ki se v družbi dobro znajdejo in tistih, ki se še ne, na lahkoten način obravnava resno temo.
V te zgodbe bi prav lahko potegnilo kogarkoli od nas, saj se prav lahko znajdemo v dobro naoljenem kolesju lažnih novic, dezinformacij, prevar in zlorab. V digitalnem svetu smo nenehno pod pritiskom; različni dejavniki na dobro premišljene načine vplivajo na posameznikovo duševno stanje, njegove odzive in dejanja, česar navadno niti ne opazimo ali pa se takšnim pritiskom preprosto ne moremo upreti. Ko vendarle ugotovimo, kaj se dogaja, je pogosto že prepozno.
Ob tem nas pogosto skrbi, da nas bodo imeli za naivne, neumne in (digitalno) nepismene, zato se skrivamo v …
ALJAŽEV STOLP, 130 LET VRH TRIGLAVA
Jakob Aljaž, rojen pred 180 leti (6. julija 1845), je bil duhovnik, gradbenik, glasbenik, prosvetni delavec, predvsem pa zaveden Slovenec in zavzet rodoljub. Znan svojčas kot najvišji slovenski posestnik in goreč borec za ohranitev slovenske podobe gorskega sveta, je danes v naši zavesti zapisan predvsem kot tisti, ki je postavil Aljažev stolp na vrhu Triglava in ga zaznamoval kot enega najbolj značilnih slovenskih narodnih simbolov.
Jakob Aljaž se je rodil 6. julija 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro. Že v smledniški osnovni šoli so opazili njegovo bistrost, kasneje v ljubljanski šoli pa je bil vseskozi odličen učenec. Bil je tudi nadarjen za glasbo in se poleg klavirja učil igrati še harmonij, pel v kvartetu in vodil celo gimnazijski pevski zbor. Med počitnicami je zahajal v gore in se povzpel na Blegoš, Kum, Krvavec in na Storžič.
Pouk je potekal v nemščini, marsikateri profesor pa je mladini želel vcepiti tudi nemško miselnost. Ko sta dva nemška profesorja nekoč očitala dijakom, da se dajo preveč ʻzapeljati narodnim fanatikom’, je Aljaž pogumno vstal in ju pozval, naj poimenujeta te skrajneže. Taki odzivi so med mladino budili in vse bolj krepili narodno zavest.
Aljaž je želel postati profesor in je svoje šolanje nadaljeval na dunajski univerzi, kjer je študiral grščino, latinščino in starocerkvenoslovanščino. Zaradi nenadne očetove smrti …
POMORSKA NAVIGACIJA – 75 LET KASNEJE (4. del)
Od določanja položaja in iskanja poti po zvezdah ter s kompasom je pomorska navigacija do sodobnosti ʻpreplula’ dolgo pot. Uveljavljeni pripomočki in metode so še vedno v uporabi, nezadržen in vse hitrejši pa je razvoj sodobnih elektronskih navigacijskih naprav in aplikacij.
Sekstant je bil med pomorščaki dolgo pričakovani optični instrument pomorske navigacije. Z njim določajo kotne ʻrazdalje’ posameznih nebesnih teles nad gladino morja ali med njimi. Leta 1731 sta ga skoraj istočasno in neodvisno drug od drugega izdelala dva izumitelja, John Hadley iz Anglije in Thomas Godfrey iz Philadelfije v Severni Ameriki. Podobne instrumente so si zamislili tudi nekateri drugi znanstveniki tistega obdobja – med njimi tudi znameniti Isaac Newton, Edmond Halley in Robert Hooke, a so ostali le pri načrtih na papirju.
S sekstantom določamo kot med dvema točkama, tako da premikamo neposredno sliko ene točke in dvojno odsevno sliko druge, dokler ne sovpadeta. Tako določimo kotno višino nebesnega telesa nad vidnim morskim obzorjem. Sprva so instrument imenovali kvadrant, nekateri tudi oktant, ker je kotna razdelba na njegovem limbu (lok z označenimi koti) sprva obsegala osmino polnega kroga. S kasnejšimi izboljšavami so lok limba podaljšali na šestino kroga (lat. sextans), ime pa se je prijelo tudi ...
TEMATSKA ŠTEVILKA
MEDZVEZDNA POTOVANJA
Pred več kot pol stoletja so ljudje prvič stopili na Luno. Že takrat so resno razmišljali o potovanju na Mars, pred nedavnim pa so se začeli pogovarjati celo o njegovi poselitvi, čeprav nanj še ni stopila človeška noga. Ko bomo rešili začetne težave pri poti v vesolje, nam bo v našem Osončju zaradi pomanjkanja za bivanje primernih nebesnih teles kmalu zmanjkalo ciljev. Morda bomo vzpostavili naselbine na Luni, Marsu, Cereri v asteroidnem pasu, Jupitrovih in Saturnovih lunah, potem pa bo zanimivih točk v bližnji soseščini zmanjkalo. Preostanek Osončja je namreč ali prevroč, ali prehladen, na planetih in lunah pa vlada premajhna ali prevelika težnost. Tudi poseljena nebesna telesa bodo naš planet dopolnjevala, ne pa ga tudi nadomestila, kajti pogoji za tamkajšnje življenje se zelo razlikujejo od zemeljskih.
Prav zato medzvezdna potovanja že dolgo burijo domišljijo človeštva, saj bi nam ta omogočila dostop do praktično neomejenega izbora raznovrstnih planetov, ki krožijo okoli oddaljenih zvezd, med njimi številnih podobnih Zemlji. Žal so v znanstveni fantastiki takšna potovanja pogosto prikazana enostavnejša, kot v resnici so. Pri tem mora namreč vesoljsko plovilo premagati razdaljo, ki se meri v svetlobnih letih, pri čemer vsako ustreza 10.000 milijardam km. Celo nam najbližje zvezde so več kot 268.000-krat oddaljenejše od Sonca. To je z osmimi svetlobnimi minutami oz.150 milijoni km (ena astronomska enota oz. AE) v primerjavi z njimi skoraj za vogalom.
