NEZNANA STRAN LUNE
Zasenčena z ameriškimi načrti za vrnitev na Luno Kitajska uresničuje svoje načrtovane raziskave našega naravnega satelita. Že leta 2019 je kot prva pristala na t. i. temni strani Lune in s tem okrepila tekmovanje med vesoljskimi silami za njeno postopno izkoriščanje in poselitev. Hkrati NASA načrtuje vesoljsko odpravo brez posadke, s katero bodo na Luni v radijski senci postavili majhen radijski teleskop, zasebna podjetja pa načrtujejo izkoriščanje tamkajšnjih rudnin.
Za naš naravni satelit se torej ne zanimajo le ZDA, pač pa tudi Kitajska, Indija, Rusija, Japonska, Južna Koreja, Izrael, Združeni arabski emirati ter druge države in zasebna podjetja. Med številnimi odpravami so bile nekatere uspešne, druge ne, pa še vedno načrtujejo nove. ZDA in Kitajska razvijajo tudi odprave s posadko in morebitno gradnjo stalne postaje na Luni, načrti preostalih držav pa so nekoliko skromnejši.
Kljub več odpravam s posadko imajo ZDA z vrnitvijo na Luno precej težav. Stroški za vesoljska plovila, ki jih načrtujejo pri agenciji NASA (ŽIT 2023/1, str. 48; ŽIT 2023/2, str. 46), presegajo načrtovane, njihov razvoj pa zadane roke. Obetavnejši je velikopotezno zastavljeni razvoj vesoljske rakete …
ROGFAST – NAJDALJŠI PODVODNI CESTNI PREDOR NA SVETU
Norveška ima za državo z manj kot pet milijoni prebivalcev drzne načrte o svojih cestnih povezavah. Doslej najdrznejši je velikanski projekt avtoceste E39 ʻbrez trajekta’, s katerim so začeli leta 2019 in naj bi bil dokončan leta 2031.
Razgibanost norveške pokrajine je posledica ledenih dob. Ledeniki so zbrusili gorske grebene, ki se globoko zarezujejo v strmo Skandinavsko gorovje (Scandes) in marsikje segajo več kot sto kilometrov v notranjost. Kraji v fjordih so zato težko dostopni, pogosto samo z ladjami oz. trajekti. Prav težave z dostopnostjo najpomembnejših mest na jugozahodu države so prepričale norveško vlado v gradnjo podvodnega cestnega predora, ki bo povezoval mesta Kristiansand, Stavanger, Haugesund in Bergen.
Zaradi takšne goratosti živi večina Norvežanov na vsega 15 km širokem prehodnem območju med morjem in celino. Mesta so se že v preteklosti razvila na točkah, primernih za ribolov in trgovino.
Rekordno dolgi predori za to državo niso nič novega. Do leta 2019 je bil na vrhu seznama Ryfast z dolžino 14,3 km, naslednje leto ga je izpodrinil skoraj 25 km dolg predor Laerdal. Leta 2033 naj bi prvenstvo prevzel 26,7 km dolg podmorski cestni predor Rogfast. Najgloblja točka te prometne povezave bo kar 390 m pod morsko gladino, med njeno gradnjo pa bodo morali odstraniti …
KOMU VERJETI?
Velika tragedija znanosti je, ko lepo teorijo ubijejo grda dejstva.
(Thomas Henry Huxley)
Ameriški predsednik Donald Trump je s svojim govorom pred Generalno skupščino ZN 23. septembra 2025 dodobra razburkal prisotne predstavnike držav. Med drugim je izrekel tudi precej pikrih na račun teze in ukrepov proti od človeka povzročenemu segrevanju ozračja. »Po mojem mnenju je (teza o antropogenem globalnem ogrevanju) največja goljufija, kar jih je bilo kdaj storjeno človeštvu.« Tudi o t. i. obnovljivih virih nima dobrega mnenja: »So smešni. Ne delujejo. So predragi. Ne morejo proizvesti dovolj energije, da bi naredili vašo državo veliko.« »Če se ne otresete tega zelenega zavajanja, bo vaša država propadla.«
Trumpovih izjav ne gre vedno razumeti dobesedno – lahko so le grožnje (v pričakovanju, da bo druga stran počepnila, kot navadno stori EU), politično izzivanje (kot njegova izjava o letalski bazi Bagram v Afganistanu) ali kaj tretjega, izrečenega le zaradi učinka. A navedene trditve imajo zelo trdno znanstveno podlago, in sicer študijo Kritični pregled učinkov izpustov toplogrednih plinov na podnebje ZDA (angl. A critical review of impacts of greenhouse gas emissions on the U.S. climate) ameriškega Ministrstva za energetiko (angl. Department of energy oz. DOE).
To je uradni dokument ameriške vlade. Napisalo ga je pet vrhunskih znanstvenikov: John Christy, Judith Curry, Steven Koonin, Ross McKitrick in Roy Spencer. Njihovo minulo znanstveno delo …
