Vesoljska gradnja
Peter Zidar
Večino predmetov, ki jih je človeštvo doslej poslalo v vesolje, so morali najprej sestaviti na površju Zemlje. Zanje so zaradi izstrelitev s pomočjo raket predpisane zahtevne omejitve. Težava je predvsem njihova velikost, saj je prostor na vrhu nosilnih raket omejen tako po prostorskih dimenzijah kot po masi. Dodatno omejitev pomenijo sile med izstrelitvijo, ki zahtevajo določeno mero strukturne trdnosti, da predmet med poletom v vesolje ne razpade ali se deformira. Veliko predmetov, ki jih izstrelijo v vesolje, bi lahko bilo desetkrat lažjih in hkrati tudi desetkrat cenejših, če jim ne bi bilo treba zdržati obremenitev raketne izstrelitve. Med izstrelitvijo namreč niso izpostavljeni le velikim silam zaradi pospeševanja, ampak morajo s čim manj posledicami prenesti tudi izredno močne tresljaje. Zato bo v prihodnosti smiselno namesto astronavtov v vesolje pošiljati robote, ki bodo avtonomno opravljali zahtevna opravila, gradili velika plovila in strukture. Takšna avtomatizacija bo pospešila komercialno izrabo vesolja in kolonizacijo planetov.
Prvič čez Atlantik po zraku
Jure Miljević
Junija 2019 je minilo natančno sto let od prvega neprekinjenega poleta čez Atlantik. Vse skupaj se je začelo že 1. aprila 1913, ko je britanski časopisni mogotec lord Northcliffe v časopisu Daily Mail ponudil 5000 funtov nagrade za polet okoli britanskega otočja in 10.000 funtov za prvi prelet Atlantskega oceana. Slednji je moral povezati katero koli točko v ZDA, Kanadi ali na Novi Fundlandiji z drugo v Veliki Britaniji ali na Irskem. Prelet naj bi se zgodil v roku 72 ur, za točenje goriva pa sta bila dovoljena dva pristanka na vodi z vnovičnim vzletom s približno iste točke. Za ponujeno nagrado se je v naslednjih letih potegovalo več britanskih in ameriških letalcev, na koncu pa sta si jo prislužila vojna veterana John Alcock in Arthur Brown, ki sta 15. junija 1919 s svojim za ta namen predelanim bombnikom vickers vimy vzletela z Nove Fundlandije in naslednji dan ob 8.40 zjutraj pristala na močvirnatem barju pri Clifdenu na Irskem. Preletu sta manjkali negotovost in napetost prejšnjih poskusov, toda Atlantik je bil naposled premagan.
Izgubljeni fosili
Matija Križnar
Paleontološke zbirke in fosili nasploh so izjemnega pomena za razumevanje geološke zgodovine Zemlje in življenja na njej. A vedeti moramo, da so zelo občutljivi na izredne temperature, svetlobo in vlago. To še posebno velja za tiste fosile, ki niso popolnoma prešli skozi proces fosilizacije oziroma niso okamneli. Septembra 2018 so bile v požaru, ki je izbruhnil v trinadstropnem Brazilskem narodnem (in naravoslovnem) muzeju v Rio de Janeiru, uničene skoraj vse naravoslovne zbirke, od žuželk do fosilov. Dejstvo je, da požari, potresi, poplave in druge nesreče lahko opustošijo in uničijo tudi marsikatero paleontološko zbirko. Ko k tovrstnim dogodkom dodamo še človeški dejavnik v obliki vojn, dobimo nevarno kombinacijo, ki je v zadnjem stoletju povzročila že velikansko škodo. Tudi v Sloveniji poznamo primer uničenja dragocene paleontološke dediščine. Gre za v stavbi stare gimnazije v Celju shranjeno zbirko kosti jamskih medvedov in druge pleistocenske favne iz Potočke zijalke, ki je bila uničena februarja 1945, ko so zavezniki bombardirali mesto.
