Ksenoboti
Peter Zidar
Januarja letos so raziskovalci ameriške univerze Tufts objavili, da jim je uspelo izdelati robota iz bioloških celic, ki se mu rane same celijo in je sposoben samostojne hoje. Ti drobceni roboti, imenovani ksenoboti, so manjši od milimetra, kar jim med drugim omogoča potovanje znotraj človeškega telesa. Seveda pa so sposobni tudi hoje po površini in plavanja v tekočini. Zanje so uporabili zarodne celice žabe krempljarke (Xenopus laevis), po kateri so tovrstni roboti dobili ime. Beseda ksenobot pa ima še en pomen: predpona kseno v latinščini pomeni tuje oziroma drugačno. Pravzaprav gre res za povsem nove življenjske oblike, kakršnih doslej še nismo poznali, saj to niso roboti v klasičnem smislu in tudi ne živali, ker ne pripadajo nobeni znani vrsti. Raziskovalci so torej izdelali nekaj povsem novega -- živ organizem, ki ga je mogoče načrtovati in programirati. Ena od pomanjkljivosti tradicionalnih robotov je, da se sčasoma izrabljajo in pri tem v okolje izločajo škodljive sestavine. Ksenoboti pa so biološki stroji, zato so prijaznejši do okolja in varnejši za človekovo zdravje.
VODNI MOSTOVI
Liza Debeljak
Edina vidna razlika med vodnimi in klasičnimi mostovi je v lastnosti površine in s tem glavnem namenu. Slednji so namreč namenjeni transportu oseb in vozil, vodni mostovi pa nosijo vodni volumen, ki omogoča plovbo. Čeprav so že Rimljani znali akvadukte do neke mere uporabljati tudi za transport, so se ti v sedanji obliki in funkciji začeli pojavljati šele pred slabimi štirimi stoletji, in sicer vzporedno z nastajanjem medrečnih povezovalnih kanalov na zahodu stare celine. Prvi sodobni vodni mostovi so bili postavljeni ob gradnji sistema umetnih kanalov na jugu Francije okrog leta 1690. Ker so bili nestabilni in nezanesljivi, saj so bili zgrajeni iz opeke in gline, so leta 1796 v bližini mesta Longdon-on-Tern v Veliki Britaniji postavili prvi litoželezni vodni most z dolžino 57 metrov. Tehnične rešitve, ki jih je prinesla njegova postavitev, so pomenile podlago za razmah gradnje vodnih mostov.
Vodni mostovi so dandanes pogostejši, kot se zdi na prvi pogled. Res pa je, da v poplavi velike medijske pojavnosti klasičnih mostov ostajajo nekoliko v senci njihove spektakularnosti.
Globoko zamrznjena glasba
Gregor Pavlič
Če lahko konzerviramo hrano, matične celice in kolo v zimskem času, zakaj ne bi podobno shranili tudi zvoka? Vendar ne gre za zvok na zgoščenki. Glasbeni navdušenec Leonard Tedeschi je prišel na misel, da bi za prihodnje rodove shranili zvok najboljših violin. Čas namreč dela svoje, dogajajo pa se tudi nesreče, zato je od približno 1100 violin, ki so jih izdelali v slavni Stradivarijevi delavnici, ohranjenih samo še 650, vendar gre večinoma za muzejske primerke in nanje ne igrajo več. Tedeschi je za pomoč prosil Thomasa Koritka, ki je s svojo ekipo razvijalcev pripravil računalniški program za postavitev baze zvoka, nekakšno zvokovno kartografijo inštrumenta. V koncertni dvorani violinskega muzeja v Cremoni so namestili 32 posebnih mikrofonov in v petih tednih snemanja violinskega virtuoza Antonia De Lorenza, profesorja violine na konservatoriju v Piacenzi, 'pridelali' kar milijon zvočnih posnetkov v skupni količini osem terabajtov podatkov. Ta zaklad zvokov zdaj obdelujejo v Koritkovih studiih, računalniški program pa naj bi bil končan in pripravljen za prodajo do jeseni 2020.