KATERI UKREPI PROTI COVIDU-19 SO RES UČINKOVITI?
Izbruhe neznanih bolezni je težko predvideti, še težje pa je proti njim takoj učinkovito ukrepati. Oglejmo si torej, kateri izmed številnih ukrepov za zajezitev pandemije virusa korone res pomagajo.
Na začetku pandemije ni bilo povsem jasno, kateri ukrepi proti covidu-19 so tudi resnično uspešni. Države po svetu so se v želji po zajezitvi širjenja virusa zatekale celo k uveljavitvi popolnega zaprtja družbe, kar pa je za državo in njene prebivalce drago tako z gospodarskega kot z družbenega vidika.
Januarja 2020 je Univerza v Oxfordu v raziskovalne namene začela zbirati dnevne epidemiološke podatke s celega sveta (Oxford COVID-19 government response tracker). Med njimi so tudi nefarmacevtski ukrepi, ki jih lahko posamezniki in skupnosti izvajajo, za upočasnitev širjenja virusa, mednje pa ne prištevamo cepljenja in zdravljenja. Navedenih je 12 najbolj splošno sprejetih ukrepov in sicer: zapiranje šol, omejitev prihoda na delo (kar vključuje tudi zapiranje poslovnih obratov), preklic javnih dogodkov, omejitev zbiranja, omejitev javnega prometa, omejitev odhoda od doma, omejitev gibanja po državi, omejitev gibanja med državami, napori za ozaveščanje javnosti, strategija testiranja, sledenje stikom in uporaba zaščitnih mask.
Ukrepi se lahko izvajajo v strožji ali milejši obliki. Npr. omejitev gibanja po državi tako v strožji različici prepove gibanje izven določenega območja, v milejši pa ga samo odsvetuje, stopnjevanje strogosti omejitev zbiranja pa zmanjšuje dovoljeno število zbranih oseb. Na ta način so po mnenju stroke zajeti vsi pomembni in neodvisni ukrepi.
Sodelavci Instituta Jožef Stefan smo razvili program iskanja kar najboljšega skupka ukrepov, ki čim učinkoviteje omejijo širjenje okužb, hkrati pa družbi povzročijo kar najmanj škode ...
BLACKOUT ALI RAZPAD ELEKTROENERGETSKEGA SISTEMA (3. del)
Kaj se ob razpadu elektroenergetskega sistema z njim sploh dogaja?
V prvih dveh delih smo v bistvu bolj malo povedali o dejanskem dogajanju neposredno pred razpadom elektroenergetskega sistema (EES) in o dogodkih, ki ga lahko sprožijo oz. privedejo do razpada. Ukvarjali smo se predvsem z dogajanjem v ozadju. Posvetimo se torej dogodkom ʻpet pred dvanajsto’, ki jih lahko ponazorimo s tragedijo Titanika.
Trk Titanika v ledeno goro in njegovih posledic namreč ne moremo zadovoljivo osvetliti, če si prej ne priznamo, da ledene gore pač plavajo po morjih in da do bližnjih srečanj med njimi in ladjami redno prihaja oz. je prihajalo. Izvirni vzrok trka je torej očem skrit. Tudi pri EES nam sodobna merilna oprema sicer omogoča zelo natančno spremljanje dogajanja, vendar se ga znaten del kljub temu izmuzne naši zaznavi. Tako je včasih zelo težko prepoznati dogodke (simptome), za katere se kasneje, seveda prepozno, izkaže, da so botrovali tragediji.
Izvirni greh za potopitev Titanika je bila prevelika količina žvepla v železu, iz katerega je bila izdelana oplata trupa. Ladja je res trčila v ledeno goro, a kljub temu ne bi smela potoniti skoraj kot kamen. Pa je, ker je železo s preveliko količino žvepla krhko in se ob mehanskih obremenitvah prelomi in ne samo upogne. Tako je v ladijskem trupu zazevala luknja, prevelika celo za za ʻnepotopljivi’ …
ʻLAMPAŠI’
Naziv kitarski ojačevalnik z elektronkami (diodami) bralcem najbrž ne pove dosti. A krog televizijskih gledalcev je neprimerno širši od kitaristov in tisti malo starejši še dobro pomnijo stare televizijske in radijske sprejemnike, ki so v dnevnih sobah in kuhinjah kraljevali dolga desetletja. Kot kitarski ojačevalniki so bili tudi ti sprejemniki opremljeni z elektronkami oz. ʻlampami’.
Podobno kot včasih z diodami opremljeni televizorji tudi njihovi daljni sorodniki, ojačevalniki za kitaro na elektronke, radi povzročajo težave. A pota tehnološkega napredka so skrivnostna. Kljub svojim pomanjkljivostim ostajajo ʻlampaši’ v vrhu liste želja skoraj vsakega ljubitelja kitare.
Zakaj imajo takšni ojačevalniki na elektronke (s tujko tudi tube ojačevalnik) kljub vsemu naštetemu še vedno toliko privržencev? Proizvajalci namreč razvijajo nove in nove modele, število na ʻlampaše’ prisegajočih kitaristov pa pravzaprav ni nikoli upadlo in kvečjemu še narašča. Tehnološko naprednejši tranzistorski ojačevalniki, da o digitalnih in tranzistorsko-digitalnih (hibridnih) izvedbah niti ne razpravljamo, jim navkljub neprimerno širši zasnovi, preprostejši uporabi, višji trpežnosti in precej nižji ceni ne morejo do živega. Skušajmo si ta razkorak bolj kot s tehničnega razložiti z uporabniškega ...
